Umko je spakiral

Po štirih letih bivanja na Langusovi, mi je končno potekel mandat :D
Potrebno je bilo spokati vso šaro, ki se je v tem času nabrala in odpeketati. Pa ravno zdaj, ko se je Yurko odločil, da se kdaj pa kdaj oglasi naokrog ;)

Pa saj ne vem kaj bi rekel, če pod temi štirimi leti potegnem črto. Po eni strani je bilo lušno, predvsem tisto prvo leto moram povdarit, pa predvsem poceni vsa štiri leta, po drugi pa niti ne tako zelo fajn, predvsem s tistega, dvonožnega vidika, ki gre ponavadi narazen. Bom pa diplomiral drugo leto, kar tudi ni tako slabo.

Se je pa ta zadnji teden na Langusovi začel precej zanimivo. Jaz sem ga sicer začel s praznikom v sredo, z narejenim pisnim delom izpita in popivanjem v četrtek in selitvijo v petek.
Predvsem tisto popivanje ni bilo slabo, sploh ker smo bili s Hribcem in Cerijem enkrat za spremembo kvalitetno potrjeni in sem jaz petek zato lahko preživel pokonci, kar ni vedno nujno res.

Sicer ob precej nepravem trenutku, ko sem se ravno vrgel v stroške za lepija, je bilo treba malo v Skeleta na cocktaile. Pretiravali nismo, Cuba libre in Mojito se mi zdi, da sta prevladovala. Jaz sem si za konec privoščil še enega Diablota (da slučajno ne bi šel normalen domov), ki je bil sumljivo preveč podoben B-52, ampak naj jim bo, ker sem dobil dva.

In ja, pot domov nas je vodila nekje po Miklošičevi, kjer smo si privoščili pica burek (burek, vsi vemo, je samo mesni, pica burek pa v resnici ni burek). Ni hudič, da ne bi prav tam, med okusno nočno malico srečali tisto malo nedolžno deklico s tihim glaskom ponižnosti, o kateri sem pisal tukaj. Bogi deklici, je menda spet zmanjkalo denarja za prevoz domov. Ne bodi ji ga dolžen, sem prevzel pobudo in jo dokaj lepo odjebal, namesto da bi ji z nokavtom vse zobe zbil v rit in ji z lepo odmerjenim krožnim udarcem odtgal glavo. Punca me je prvič hudo dobro nategnila, pa mi ga sploh iz hlač ni vzela... In to je najhujša stvar, ki jo lahko nekdo naredi. Izkoristi mene. Mene. MENE. MENE!!! Imam občutek, da je lahko srečna, da je še lahko sama šla po svoji poti.
Najhujše pa je, da ti kurčevi drogeraši ponavadi potrebujejo po par evrov, ali za taksi ali za avtobus, za vlak, avion, kaj jaz vem za kaj vse še. Sem se pa odločil, da preizkusim nov ukrep. Povračilni ukrep, se imenuje: "Dam ti denar, vendar če se še kdaj srečamo, da me fehtaš za karkoliže, ti razbijem gobec." Nekaj takega. Dovolj o tem.

Je pa včeraj padel še en zanimiv dogovor, zaradi katerega bom začel še pogosteje pogledovati za peticami. Nemškimi namreč:

Ker je Ceri opravljal posle okrog svojega konjiča (ma ne smem napisat kupa železja) in se je začel še Hribc nekaj sliniti okrog istoznačenega vozila, sem jaz izjavil, da če bosta oba imela biemdubeljuje, potem si bom pa še jaz enega nabavil. In ročica je padla. Bomo videli. Pa ne pozabita, da moram prej še kupit hišo!

Torej, the final question: "Kam grem?"

Temporary answer: "Pojma nimam". Če kakšna dolgonoga študentka išče cimra, me lahko pokliče. Pogoj je, da je fejst. Ker sam stanovanja ne bom iskal. Sem že prestar za to. Ali si ga kupim, ali pa sam naredim :D Če res verjameš.
Resnica je taka, da sem si sam zaželel spremembe, predvsem zaradi, spet, tistega dvonožnega vidika, neglede na vse druge pogoje, ki so bili res fajni... Pa treba je novih izzivov, spremenit okolje, da ne zakrniš.

Tako se najverjetneje zaključuje rubrika Life in Ljubljana, razen nekaterih rednih redkih izjem. Ceri, se ti sploh zavedaš, da si verjetno zadnjič spal v kleti na Langusovi? Huh? Nisi nič pomislil na to, ko si šel zjutraj na šiht, ne?

Next stop: "Office days".

Moj prvi, moj lepi

O ja, kljub temu, da sem se precej dolgo upiral modnim trendom posedovanja lepijev (laptopov == prenosnikov), je prišel čas, da si ga omislim tudi jaz. No, in tole je moj prvi lepi:

Ne laja, ne mijavka, ni lačen, ne žejen, samo malo elektrike porabi na čase.

Ker sem na lepije vedno gledal z vidika amortizacije, je verjetno pameten podatek, da se bo zadevica amortizirala najverjetneje že v dveh mesecih, najkasneje do novega leta pa bi moral prinesti notri vsaj novega. Ni slabo, za bogega študenta.

Ker bo poba programiral, sta notri dva procesorja in tri giga rama. Ostalo ni omembe vredno, ker je praktično nepomembno. Pa tipkovnico bomo podložili, ker nekam neprijetno skače.

Moram pa še povedati, da je tole ravno moja stota objava odkar sem se okrog novega leta preselil, še ta mesec pa bo moj blog doživel dva tisoč petstoti ogled. Ni slabo, sploh ker vas je kar petdeset odstotkov tistih, ki se na moj blog vračate. Hvala lepa :D

Še gibljem

Mhm. Naslov pove vse. Še sem živ, ni panike, ne skrbet :)

Iztegajoče se ročice

Čudno je, ko ti prihodnost ponudi roko, pa ravno v tisto smer, katera je bila najmanj v načrtu. Kar naenkrat se začno kalkulacije, prilagajanja, nova načrtovanja in kaos v sistemu. Hudič je, ko je novoponujena varianta boljša od vsakršnih prej načrtovanih ima pa samo eno samcato slabost, to je, nepotreben korak nazaj, neglede na to, da obenem narediš pet korakov naprej. Kaj se zgodi, če je tisti nepotreben korak nazaj, daljši od onih naprej?

In kaj, ko ugotoviš, da tisti en korak nazaj, po vsej verjetnosti, dejansko pomeni korak nazaj za cel paket? Pa če se še izkaže, da bi moral opustiti načrte, veselje in ljubezen do stvari, ki si jo imel v mislih v svojih bližnji prihodnosti?





Vsak pameten človek bi po tehtnem premisleku izbral boljšo varianto, tisto, kjer se korakov nazaj ne dela in kjer se prihodnost kaže boljša.

Varianto, kjer vse teče gladko kot namazano, kjer se načrti izpolnjujejo kot za šalo, cilj pa je jasen in se ne skriva za jutrajo meglico.
Saj vsi vemo, da je vožnja po utečenih poteh lažja...






Pa vendar, kdor ni nikoli naredil napake, nikoli ni poizkusil nekaj novega in včasih tudi korak nazaj pomeni več korakov naprej. Zato izberem manj perspektivno varianto.

"The most beautiful thing we can experience is the mysterious. It is the source of all true art and all science. He to whom this emotion is a stranger, who can no longer pause to wonder and stand rapt in awe, is as good as dead: his eyes are closed." A.E.

Lenoba je prevladala

Pa mi je spet po, mislim, da bo skoraj že dve leti, uspelo ruknit izpit. Razlog pa je bolj kot ne enostaven. Cel teden, sem na svojem kupu literature, ki jo moram preštudirat, povsem brezskrbno gledal eno knjigico z vajami, ki bi jo nujno moral predelat vsaj še enkrat. Pa se mi ni dalo.
Kaj pa vem. Ta teden je zmanjkalo bencina. Pač ne morem več. Ni volje, ni motivacije, ni vremena, ni pogojev.

Vem, kaj bi moral delat, pa se mi preprosto ne da. Ne vem kaj bi sedaj, ne vem kaj bom kasneje, niti ne vem kako.

Bomo videli.

Čuden teden

Umnik na fotovoltaični konferenci

Splošni vtisi? Od obilja ponavadi začne bolet glava pravijo. In ja, rahlo me boli glava.

Urnik je bil seveda natrpan. Od brzinske registracije zjutraj petnajst do devetih, se je otvoritev konference začela z rahlo zamudo, pa vendar smo s predavanji začeli že petnajst čez devet.

Začel je Arnulf Jaeger-Waldau, član evropske komisije, ki je predstavil svoj, popolnoma neodvisen pogled na trenutno, preteklo in prihodnje stanje v fotovoltaiki, ki ga je opisal tudi v svojem poročilu, ki je dokument vreden pregleda.
O globalnih trendih sta svoje povedala še prof. Topič iz FE in g. Uroš Merc, direktor firme Bisol, ki edini v Sloveniji proizvajajo sončne module.
Potem smo posušali razpravo o pospešitvi razcveta fotovoltaike v Sloveniji, ki nam je tudi odžrla petnajst minut hudo potrebnega odmora za kavo. Razpravo je razvlekel g. Ivo Boscarol lastnik Pipistrela, edini ekonomist med udeleženci, ki se je prišel pohvalit s svojim novim objektom, oblečenim v sončne celice. (Gospod ima očitno res dobro poslovno žilico, vizijo in intuicijo.)

Po odmoru in kavi, smo poslušali o raziskavah in razvoju fotovoltaike v Sloveniji, kjer je bilo nekaj zanimivih predavanj, ki pa so nam spet odžrli pol ure časa za kosilo. Stanje v Sloveniji je obetavno, tudi mi precej migamo in naše celice niso nič slabše od vseh drugih.
Je pa bilo po kosilu na vrsti nekaj predavanj o priključitvi naše male elektrarne v omrežje precej bolj zanimivih kot je sprva kazalo, čeprav se je bilo urnika spet neverjetno težko držati.

Za konec so bile na vrsti še predstavitve nekaterih večjih sončnih elektrarn v Sloveniji kot so naprimer tista na protokolarnem objektu v Brdu, pa sončne elektrarne Savskih in Gorenjskih elektrarn, nekatere (in še več) lahko vidite v tem dokumentu. Čisto na koncu smo doživeli še predstavitev podjetja Chemitrade, kjer vam celoten projekt (če se zanj odločite) tudi poračunajo in pripravijo, če ste seveda preneumni (saj veste, da se hecam), da bi to storili sami.
Kljub zamudam med konferenco, smo končali po urniku in sicer okrog pol petih popoldne, saj so fantje s predstavitvami elektrarn kar malo preveč pohiteli.

Bilo je naporno, a sem z obiskom zadovoljen. Kdo posodi 200k € ?

Posebno obvestilo 4.6.2008

Kot vsi veste, je zaradi napake na primarni črpalki ustavljena jedrska elektrarna v Krškem!
To so seveda uradne informacije.

Po neuradnih informacijah je prišlo do eksplozije glavnega reaktorja, pri tem je seveda izteklo jedrsko gorivo, počasi pričakujemo tudi vplive radiaktivnega sevanja. Močna eksplozija je odnesla Hrvaško, Avstrijo in nekaj Italijanov. Madžarska ni bila poškodovana. Hrvaška je po novem del zahodne ameriške obale, za Avstrijo pa se sploh še ne ve, kam natanko jo je odneslo. Slovenci seveda upamo, da čim dlje.
Italija je v iskanju pogrešanih aktivirala civilno zaščito, ki bo končno lahko prišla v Slovenijo testirat Geigerjeve števce.

Slovenci smo lahko pomirjeni, daj radioaktivno sevanje na nas nima vpliva, prav tako ne vpiva na prebivalce Madžarske. Prav tako so pred sevanjem zaščiteni turisti, ki so prijavili prihod v Slovenijo, ter tisti, ki imajo delovno vizo. Posledic sevanja na vse neomenjene, neuradni vir ne omenja.

Pivo pozitivo 5

Da malo obudim že skoraj pozabljeno temo: Danes je na vrsti

Hoegaarden

4.9%

Aroma	Izgled	Okus	Všečnost	Celotnost
8/10	3/5	9/10	4/5	17/20

Ocena 8.2

"A must try" pivo. Definitivno.